• 080 73 77
  • SI
Rezervacija

Intervju s trenerjem KK Cedevita Zagreb, Alfonsom Alonsom Blascom

Rogla, 19. 9. 2018
Alfonso Alonso Blasco, trener KK Cedevita Zagreb, pred tem pa odličen trener prenekatere španske ekipe. Leta 2012 je dobil prestižni naziv Španski trener leta 2012 po izboru Zveze španskih košarkarskih trenerjev. Leta 2013 je dosegel 3. mesto s špansko ekipo na Evropskem prvenstvu do 20 let. Leto kasneje je kot pomočnik trenerja dosegel 5. mesto na svetovnem članskem prvenstvu. Pred kratkim je z ekipo prvič v karieri prišel na priprave na Roglo. Kaj nam je povedal?
Ste španski trener v hrvaškem košarkarskem klubu. Kdaj in kako ste prvič izvedeli za Roglo?
Pred pripravami so mi ljudje v klubu povedali o Rogli, kamor gredo vsako leto na priprave. Povedali so mi, da imamo tukaj vse, kar potrebujemo, in rekel sem: »V redu.« Lokacijo sem preveril na spletu in povprašal našega kondicijskega trenerja Slavena, ki mi je obljubil, da se bom imel tukaj lepo in da bomo imeli na razpolago vse. Lahko rečem, da je res tako. Zelo sem zadovoljen, da sem tukaj.

Kako bi po 19 letih kot profesionalni trener uvrstili Roglo kot košarkarsko destinacijo?
Zelo težko je najti lokacijo s takšnim vremenom poleti, z bazenom in drugimi wellness storitvami, fitnesom, nogometnimi igrišči in dvorano za košarko tako blizu hotela na tako kratki razdalji. Potrebujemo maksimalno 3 minute do vsakega prostora in ne zapravljamo dragocenega časa. Zelo težko je najti podobno lokacijo in po mojem mnenju je tukaj krasno. Rogla je ena od najboljših destinacij, kjer sem bil kot trener in treniral z ekipo v svojem življenju. 

V zadnjih letih je Cedevita najboljši hrvaški košarkarski klub in tudi ena najboljših ekip v regiji. Menite, da vam bodo priprave na Rogli pomagale ponoviti rezultate zadnjih let, oziroma jih še izboljšati?
Upam, da ja. Rezultati so včasih odvisni od mnogih dejavnikov. Nimam pa nikakršnih pripomb glede priprav na Rogli v teh 10 dneh. Med sezono so mogoče mnoge težave, lahko se zgodijo poškodbe. Sem pa prepričan, da so priprave tukaj zelo dobre za nas.

Vam Rogla nudi pogoje za dosego vaših športnih ciljev v naslednji sezoni?
Ja, zagotovo. Težko je razložiti, vendar bil sem že v veliko drugih krajih, tudi zelo visoko kakovostnih, luksuznih, toda za nekatere stvari, ki jih potrebuješ, se moraš drugje peljati z avtobusom in zapraviti vsaj 15 minut, da prispeš tja, kar je med pripravami slabo. Čeprav 15 minut ni veliko, je zelo pomembno, če lahko porabiš še manj časa. Zame je pomembna tudi hrana, ki je tukaj zelo dobra. Vsi v strežbi so prijazni in nam omogočijo vse. To nam zadeve zelo olajša, saj razmišljamo samo o košarki. Tudi športna infrastruktura mi je všeč − vse stvari, ki jih imate tukaj na Rogli, so za športne priprave zelo dobre. Gledal sem druge športnike tukaj in opazil sem veliko atletov, judoistov, pa tudi drugih košarkarskih ekip. Ko sem se pogovarjal z njimi, so vsi tukaj zelo zadovoljni. 

Kaj menite o sprejemu in gostoljubnosti zaposlenih na Rogli?
Vsi zaposleni so zelo prijazni. Tudi če imamo kakšne posebne želje, nam jih omogočijo in nam pomagajo. Rešitve najdejo zelo hitro.

Na kaj ste pomislili, preden ste prišli na priprave?
Ko smo se z avtobusom vozili na Roglo, sem rekel: »O moj bog.« (smeh) Videl sem samo hribe. Ko pa smo prispeli, sem bil presenečen, saj nisem pričakoval tega. Prostor je zelo velik, v prostem času se sprehajam naokoli, bil sem na vrhu stolpa, kjer sem videl izjemno pokrajino. Če želiš prihajati sem na priprave ali z družino na počitnice, je Rogla zelo lepa destinacija. Pričakoval sem manj, kot smo dobili. Zagotovo je bolje, kot sem si predstavljal.

Bi se želeli v prihodnje še vrniti na Roglo?
Ja, zagotovo. Zelo težko je najti destinacijo za treniranje, kot je tukaj. Trenutno sem zelo zadovoljen na Hrvaškem, ampak če bom kdaj trener v katerem drugem klubu v drugi državi, bom želel priti na priprave sem. Vem tudi, da je Rogla pozimi smučišče, vendar sam zelo slabo smučam. Ko si profesionalni košarkar ali trener, ne moreš smučati, saj je nevarno za poškodbe.

Pred kratkim ste prevzeli ekipo Cedevite. Je letošnja ekipa z vašim prihodom še boljša kot lanska?
Ne mislim tako. Verjamem v to, da bomo s treningom najboljša ekipa, kot je to mogoče. Če preveč razmišljamo o lanski sezoni in kako je bilo, morda ne razmišljamo o najpomembnejšem cilju, kar je izboljšati vse igralce in izvleči iz ekipe vse, kar lahko. Ne želim razmišljati o lani, o preteklosti. Cedevita zadnjih 15 let dela zelo dobro, vsako leto rastejo. Zelo mi je všeč ta klub.

V Španiji ste vodili dva košarkarska velikana, Baskonijo in Barcelono. Kaj vas je pripeljalo v Zagreb, k Cedeviti?
Tukaj sem ne samo, da prinesem svoje znanje, ampak tudi, da se učim, kako živeti, igrati in trenirati v drugi državi. Imel sem priložnost voditi velike klube, tudi Bilbao je zelo dober klub. Če pa govorim o Baskoniji in Barceloni, je bila evroligaška izkušnja izjemna. Tudi španska liga je zelo zahtevna. Toda sedaj nisem več v Španiji, sem v ligi ABA, Euru Cupu in hrvaškem prvenstvu, zato moram najti način, da misli in znanje usmerim sem. 

Kam lahko v bližnji prihodnosti popeljete Cedevito? Kje je njen domet?
Če razmišljamo o naših omejitvah, je to že nekakšna omejitev. Ne želim, da si postavljamo meje, moramo sanjati. Še pred sanjami pa moramo trdo delati, tukaj na Rogli.

Ste se naučili že kaj hrvaščine?
Znam reči dobro jutro, zdravo, dober dan, dober tek. Moram se naučiti še več. Želim se naučiti še več od drugih držav, mest, se naučiti zgodovino, kako ljudje živijo. Zelo pomembno je poznati državo in mesto, kjer živiš.

V Baskoniji ste trenirali Slovenca Jako Blažiča, v Bilbau pa Mirzo Begiča. Kako bi ju opisali? Ste z njima doživeli kakšno zanimivo izkušnjo?
Jaka je norec v pozitivnem smislu. Vedno da vse od sebe, da doseže cilj. Zelo vesel sem bil, ko sem videl, da je podpisal za Barcelono, saj si to tudi zasluži. Zelo se bori, dobro trenira in vedno je eden od idolov navijačev, saj se trudi po najboljših močeh, tako na tekmah kot na treningih. Veliko lahko povem o njem, vedno teče na polno, tudi ko tega ne želi. Mirza Begič je zelo prijazen in odličen košarkar. Ne smemo pozabiti, da je igral v Baskonii, Real Madridu, Žalgirisu. Je odličen igralec. Sedaj je z Olimpijo istočasno na Rogli kot mi, govoril sem z njim in še vedno je isti, prijazen, vljuden in zelo dobra oseba. 

Leta 2012 ste bili izbrani za najboljšega trenerja v španski košarkarski ligi po izboru Zveze španskih košarkarskih trenerjev. Kakšni so vaši osebni cilji, pričakovanja v prihodnosti?
Ne razmišljam veliko o tej nagradi. Vsako leto želim biti boljši trener. Na srečo sem imel v določenih trenutkih moje kariere zelo dobra, neverjetna obdobja, kot je bilo to leta 2012. Ko sem prejel to nagrado, sem treniral ne najbolj pomemben klub v Španiji. Moj cilj je, da se trudim učiti vsak dan, bolje razumeti košarko in ljudi okoli košarke. Želim pa tudi vsak dan bolje razumeti igralce ter jim pomagati biti boljši.

Koliko časa posvetite košarki?
Ves dan. Včasih počneš različne stvari, imaš različne obveznosti, toda težko je pozabiti na košarko. Praktično vsi trenerji razmišljajo o košarki 24 ur na dan.

Kaj je za vas kot trenerja najpomembneje v košarkarski igri?
Občutki in čustva, ki jih imaš z ekipo. Če veš vse o košarki, taktiki, psihologiji, nimaš pa dobrih občutkov z ekipo, ne moreš doseči ciljev. Poskušam jim biti blizu, jih potiskati, da bodo boljši, toda trudim se jih tudi razumeti. To je moj cilj.

Kaj najbolj cenite pri košarkarjih?
Njihovo prizadevanje. Včasih bi vsi imeli kaj, toda za to se ne bi potrudili. Karkoli želiš doseči, ni lahko, treva se je truditi. V ekipnih športih moraš včasih tudi pomagati drugim soigralcem doseči cilj. Takšni igralci so mi všeč − ki želijo trdo delati zase in za ekipo.

Kako bi se sami opisali kot trenerja in kot osebo izven košarkarskih dvoran?
Sem normalen človek. Rad imam šport, berem, uživam z družino in ljudmi, ki me obkrožajo. Želim biti srečen, srečo pa dobim s košarko in družino. Moja hči je najpomembnejša v mojem življenju. Če je ona srečna, sem srečen tudi jaz. Kot trener pa se ne morem opisati. To prepuščam drugim.

Kaj bi počeli, če ne bi bili košarkarski trener?
Rad učim, mogoče bi bil učitelj. Morda pa pisatelj, saj zelo rad pišem knjige. Rad bi se tudi učil misli ljudi, zelo me zanima vedenje ljudi, rad bi vedel več o tem. Ne vem natančno, kaj bi počel.

Do sedaj ste delovali samo v Španiji. Kako se po vašem mnenju razlikuje špansko košarkarsko prvenstvo od prvenstev lige ABA?
Stil igre je drugačen. Korak za korakom se učim in poslušam svoje hrvaške asistente in trenerje, ki so že trenirali v ligi ABA. Prvenstva so povsem drugačna. Slišal sem, da je liga ABA zelo fizična, težka liga. Res je, da je tudi v Španiji fizičnost pomembna, toda mislim, da je taktika tam bolj pomembna kot v drugih ligah. Moram se učiti, ne razmišljam več o španski ligi, razmišljam, kako se čim več naučiti o jadranski ligi in biti boljši.

Cedevita je vaš 8. klub v trenerski karieri. V katerem od teh klubov ste preživeli najlepše obdobje?
To je zelo težko. V Monzónu sem bil 8, 9 let in morda so bila tam najlepša leta mojega osebnega življenja. Kot trener sem delal napake, tam sem dosegel veliko dobrih rezultatov. Ljudje, ki so bili ob meni so mi pomagali kot osebi in trenerju, saj sem bil takrat star le 23 let. Tudi v Kataloniji, v Pratu, Joventutu in Barceloni, sem živel zelo lepo. Všeč mi je ta del Španije, mesta v katerih sem treniral tam. Res je, da sem lani zelo trpel v Barceloni, ker sem želel doseči cilje, vendar mi ni uspelo. Tudi v Baskonii, Bilbau in Gipuzkoi je bilo izjemno, saj je Baskija čudovita. Ljudje, pokrajina, hrana in atmosfera v teh mestih je izjemna. Zame je Baskija ena najboljših regij. Sedaj pa želim še bolj uživati na Hrvaškem.

V svoji karieri ste trenirali dva slovenska reprezentanta. Kakšno pa je vaše mnenje o slovenski košarki?
Mislim, da imajo Slovenci zelo dobro mentaliteto, španski trenerji se lahko veliko naučimo od njih. Zelo dobro delajo z mladimi košarkarji, mladim dajejo veliko priložnosti za igro že pri zelo mladih letih. Velikokrat je razvoj mladih igralcev pomembnejši od rezultatov. Slovenija je majhna, a je tukaj ogromno dobrih košarkarjev, zaradi dobrega dela, ki ga opravljajo. Od slovenskih igralcev imam dober prijateljski odnos in sta mi zelo všeč Luka Rupnik in Miha Lapornik. Lapornika sem želel pripeljati v Bilbao, ko sem bil še trener tam. Na koncu je eno leto kasneje tudi podpisal za Bilbao. Zelo všeč mi je tudi Blaž Mesiček, ki sem ga opazil na eni tekmi, ko sem igral proti njegovi ekipi. To so igralci, ki jih poznam bolje.

Obstaja košarkar, ki bi ga želeli imeti v svoji ekipi, kjerkoli bi bili?
Ne. Zelo zadovoljen sem z ekipo, ki jo imam. Ni realistično, da bi lahko pripeljal katerega košarkarja brez omejitev. Všeč mi je moja ekipa.

Če bi lahko bili trener katerekoli ekipe v katerem koli časovnem obdobju, katero bi izbrali?
Izbral bi Cedevito. Treniral sem zelo dobre ekipe, o katerih pred tem nisem razmišljal. Ko sem bil mlajši, nisem nikoli razmišljal o ekipah, ki jih želim trenirati. Na primer nikoli nisem sanjal, da bi treniral Barcelono, pa sem na koncu dobil to priložnost. Sedaj sem zelo zadovoljen pri Cedeviti.

Kateri dosežek v vaši trenerski karieri vam pomeni največ?
Srečen sem, ko gledam svojo ekipo na televiziji in prepoznam stvari, ki jih želim videti na igrišču. Ko to dobim, me razveseli in ekipa pogosto tudi zmaga. Ko sem treniral Baskonijo, smo v prvi polovici sezone igrali izjemno. Prvo leto v Gipuzkoi smo dosegli izjemne stvari. V Barceloni smo prejšnjo sezono imeli vzpone in padce. Pomembno mi je, da dobimo prave občutke na igrišču.

5 košarkarjev v vaši sanjski ekipi. Kdo je vaš dream team?
Ni lahko izbrati, saj je ogromno zelo dobrih igralcev. Naštel bom po 3 igralce glede na pozicije, ki sem jih treniral.
Organizatorji: Ricky Rubio, Neto, Raul Lopez
Branilci: Navarro, Vidal, Bertans
Krila: Mumbrú, Hanga, Panko
Krilni centri: Hervelle, Shengelia, Luka Bogdanovič
Centri: Begič, Doblas, Tomič

Leta 2013 ste osvojili 3. mesto na evropskem prvenstvu s špansko reprezentanco do 20 let. Kdo iz te generacije je danes najuspešnejši košarkar?
Guillem Vives danes igra za Valencio, Dani Díez za Unicajo. Jaime Fernandez je lani igral v Andori skupaj z Jako Blažičem, sedaj igra za Unicajo. Sebas Saiz je odličen center, lani je igral za Burgos, letos pa za Tenerife. 

Kako se je košarkarska igra spremenila od začetka vaše trenerske kariere do danes?
Na srečo se košarka spreminja vsako leto. Sedaj je nemogoče igrati samo s petimi igralci. Pred 20 leti so vse ekipe igrale samo s 5, 6 različnimi igralci. Danes je nemogoče najti igralca, ki igra 40 minut zaporedoma. To je najpomembnejša razlika po mojem mnenju. Vsak igralec je včasih imel samo eno nalogo na igrišču, danes pa jih je večina zmožnih več stvari. 

Kdo je vaš trenerski vzornik? Se po kom zgledujete?
Veliko jih je. Najprej imam spoštovanje do vseh svojih španskih kolegov. Predvsem imam do enega trenerja še posebno spoštovanje, to je Aíto García Reneses. Zelo so mi všeč tudi bivši slovenski selektor Igor Kokoškov, Željko Obradovič, pa še veliko drugih. Cenim in spoštujem druge trenerje in se od mnogih tudi učim.
Pripravil:
Domen Iršič
Obvestila