• 080 73 77
  • SI
Rezervacija

Intervju s trenerjem KK Olimpije, Zoranom Martičem

Rogla, 5. 9. 2018
Intervjuvali smo trenerja KK Olimpije, Zorana Martiča, ki je leta 2000 slovensko košarkarsko reprezentanco do 20 let popeljal do zmage na evropskem prvenstvu, pred tem, leta 1998, pa reprezentanco do 22 let do srebra prav tako na evropskem prvenstvu. Na svetovnem prvenstvu je z njim reprezentanca d 21. let zasedla odlično 6. mesto. Leta 2014 je pod njegovo taktirko slavil MZT Skopje in postal makedonski državni prvak, letos pa je doma, s Petrolom Olimpijo, dosegel mesto slovenskih državnih prvakov.
Velikokrat ste že bili na Rogli. Se spomnite, kolikokrat in s katerimi ekipami ste bili tukaj?
Moral bi prešteti. Kadarkoli sem bil selektor reprezentance, smo prišli sem, torej z mlado reprezentanco sem bil tukaj vsaj štirikrat, če se ne motim. Bil sem z Olimpijo kot pomočnik in kot glavni trener, tudi z Ukrajinci in najbrž še s kom. Zagotovo vsega skupaj devetkrat ali desetkrat.

Kako bi po 26 letih kot profesionalni trener uvrstili Roglo kot košarkarsko destinacijo?
Rogla je na nek način orala ledino za priprave ekipnih športov na višjih nadmorskih višinah. Bila je tudi prva, ki je imela pogoje za delo v dvorani in je bila med drugim primerna zaradi mikroklime. Ekipni športi se v glavnem pripravljajo v največji vročini, ko je v dolini vsaj 10 stopinj več in je marsikdaj prevroče, da bi določene treninge opravili na zunanjih terenih. Medtem Rogla to omogoča in je bila prva destinacija ter vrsto let tudi edina destinacija v Sloveniji, ki je nudila ugodno in udobno namestitev ter ustrezne potrebne športne objekte, da smo lahko vse skupaj opravili. Vem, da so se igralci, kot sta Toni Kukoč in Dino Rađa, sem prihajali pripravljati individualno, ko so bili že v ligi NBA, tu so bili redni gostje. Dejstvo je, da ko enkrat poskusiš neko destinacijo in imaš pozitivno izkušnjo, ne samo z delom tukaj, ampak tudi z rezultati kasneje, se potem vračaš. Jaz sem denimo imel tukaj pozitivno izkušnjo z vsemi mladimi reprezentancami, temelje vseh teh dobrih rezultatov smo postavili ravno na Rogli. Zato se vselej z veseljem vračam. Moram pa reči, da je za igralce tukaj zelo naporno in verjetno, ko trenirajo tukaj, na Roglo ne gledajo na enak način kot mi trenerji (smeh).

Menite, da vam bodo priprave na Rogli pomagale ponoviti rezultate zadnjih let, oziroma jih še izboljšati?
Vsake priprave so nekakšen temelj za prihajajočo sezono. Bolj čvrste in široke temelje kot postaviš, lažje je potem graditi. Kot klub in posamezniki smo pred zelo zahtevno sezono, saj smo zelo mladi in imamo izziv treh tekmovanj. Imamo nekaj talentiranih igralcev, ki šele vstopajo v člansko konkurenco. Izzivov pred letošnjo sezono je ogromno in brez čvrstih temeljev ne bomo mogli izpolniti ciljev.

Trenirali ste že veliko klubov, tako v Sloveniji kot v tujini. Sedaj ste z Olimpijo na pripravah na Rogli. Se radi vračate v te kraje?
Pogoji tukaj so za mene optimalni. Prav tako imam rad naravo in hribe – vse, kar ti Rogla poleg hotelskih in športnih objektov nudi. Moja filozofija je, da ti narava vedno daje pozitivno energijo in te pomirja. V vsem tem stresnem poklicu, ki ga športniki oziroma trenerji opravljamo, bi bilo vse skupaj še precej bolj stresno, če ne bi bilo zelenja okoli nas.

Kakšna se vam zdita športna infrastruktura in okolica na Rogli?
Vrhunska. V Sloveniji ni nobenega športnega centra na tej višini, ki bi imel tako dvorano, nogometna igrišča, tekalne steze in ostale spremljevalne objekte. Kar se tega tiče, ni kraja v Sloveniji, pa tudi v Evropi ni veliko takšnih, ki se lahko pohvalijo s takšno infrastrukturo.

Vam Rogla nudi pogoje za dosego vaših športnih ciljev v naslednji sezoni?
Pogoji so definitivno dobri. Na dosego ciljev pa vpliva ogromno faktorjev, definitivno pa bomo poskusili zagotoviti, da se jih čim več izpolni. Eden od teh je tudi kvalitetna priprava in glede na dolgoletno tradicijo, ki jo ima Rogla tako v gostinstvu in športnem turizmu, je ponudba maksimalno profesionalna in prilagodljiva na želje, ki jih imamo.

Na kaj ste pomislili, preden ste prišli na Roglo na priprave?
Na nekakšen način smo bili že v pričakovanju nove sezone. Ko se odpočiješ od pretekle sezone in napolniš baterije, že začneš razmišljati o programu in kako ga boš izpeljal. Pa tudi o izzivih, ki jih imaš pred sabo, in na kakšen način motivirati igralce, da bodo ta, najtežji del priprav opravili v čim boljšem in čim večjem obsegu ter s čim večjo intenzivnostjo.

Imate kakšno zanimivo dogodivščino z Rogle?
Leta 1998, ko smo bili na Rogli z mlado reprezentanco, ki je kasneje osvojila prvo medaljo v kateremkoli ekipnem športu v Sloveniji, smo bili na pripravah tukaj 14 dni in na koncu se je že poznala zasičenost igralcev, utrujenost je bila na vrhuncu. Skupaj s sodelavci v štabu smo si izmišljali stvari, da bi razbili monotonost in utrujenost. Prišlo je do spontane norčije, ko so igralci našega fizioterapevta nagovarjali, da mu plačajo, če zajaha bika. Nagovarjali so ga kar nekaj dni in ko je izposloval dovolj velik znesek, je dejansko skočil na enega bika v bližini. Igralci so bili v strahopričakovanju, ker so mislili, da bodo krivi, če ga bo bik poškodoval. Fizioterapevt pa je bil bolj droben in bik v končni fazi niti ni opazil, da nekdo sedi na njem. In tisti strah, kaj se bo zgodilo z njim, je naenkrat prešel v razočaranje, ker niso videli rodea.

Bi se želeli v prihodnje še vrniti na Roglo?
Če mi čas in situacija dopuščata, vedno rad pridem sem, tudi zasebno. Prosti čas rad preživljam v naravi in Rogla je zagotovo destinacija, ki ti zagotavlja nekakšno zadoščenje. Kot otrok sem pa tukaj smučal, torej mislim, da kar dobro poznam Roglo.

Olimpijo ste prevzeli sredi lanske sezone. Letos ste z ekipo od začetka priprav. Je letošnja ekipa še boljša kot lanska?
To bo pokazal čas. Zelo nehvaležno je napovedovati ali smo boljši ali slabši, predvsem smo drugačni. Držim se filozofije, da ko sestavljaš ekipo, jo poskušaš sestaviti čim bolj po svojem okusu, po zmožnostih, ki jih ima klub, in tudi glede na ponudbo, ki je takrat na tržišču. Ko pa je enkrat ekipa sestavljena, so to zame najboljši možni igralci. Ko veš, da menjav oziroma dopolnitev ne bomo več iskali, potem svoje igralce obravnavam kot najboljše in jim ne iščem napak ali govorim o njih, ampak razmišljam o njihovih potencialih, ki jih vsak posameznik ima. Ne želim primerjati z lanskim letom, predvsem smo mlajši in neizkušeni. Verjamem pa, da bomo v kakšni stvari tudi boljši.

Kakšni so vaši osebni cilji, pričakovanja v prihodnosti?
Filozofija kluba se je v zadnjih letih nekoliko spremenila, obrnila se je na nekakšno opredelitev, ki je bila dolgo let glavna značilnost Olimpije, in sicer iskanje mladih talentov, njihova promocija in plasiranje na evropsko, mednarodno sceno. Tudi letos je tako. Upam, da nam katerega od igralcev, ki so bili do sedaj v članski konkurenci še neuveljavljeni, uspelo uveljaviti. Istočasno si poleg osvojitve domačega prvenstva in pokala želimo tudi v mednarodnih tekmovanjih čim dražje prodati kožo, oziroma narediti korak naprej glede na prejšnje sezone.

Po nekaj težjih letih je Olimpija ponovno na vrhu slovenske košarke z dvema zaporednima naslovoma državnih prvakov. Kdo je po vašem mnenju najzaslužnejši za preporod?
Brez dvoma uprava in vodstvo kluba, ki so po dolgih letih uspeli zagotoviti normalno financiranje vseh dejavnosti. Brez tega je vse, kar narediš, lahko samo na kratek rok. Zdajšnja uprava je bila prva, ki je po 15 letih uspela stabilizirati finančno situacijo v klubu v nekih normalnih okvirjih. To niso sedaj takšne možnosti, kot so bile v tistih zlatih časih Olimpije, ne moremo si privoščiti profilov igralcev, kot smo si jih takrat. Imamo pa zagotovljene zelo dobre pogoje in vsi zaposleni v klubu, tako igralci kot ljudje ob igrišču in v pisarnah, so redno plačani. To je na nek način potrditev tega.

Kam lahko v bližnji prihodnosti popeljete Olimpijo? Kje je njen doseg?
Definitivno imamo potencial in čakajo nas veliki izzivi. Moram priznati, da je vse skupaj še precejšnja neznanka, kajti sam potencial nam še ne zagotavlja ničesar. Kako se bomo znašli pred temi izzivi, bodo pa pokazali naslednji meseci.

Koliko časa posvetite košarki?
Kar precej. Sedaj na pripravah še več, saj je za trenerje to obdobje, ko se odmaknemo od doma in se na nekakšen način izognemo tudi nekim vsakodnevnim obveznostim, ki jih imamo doma in lahko več časa posvetimo samo temu. O urah težko govorim, ampak praktično ves dan. Mogoče ni vse neposredno povezano s košarko, skrbim pa tudi za svojo telesno pripravljenost, kar je na nek način posredno povezano s košarko.

Kaj je za vas kot trenerja najpomembneje v košarkarski igri?
Najpomembneje je iz posameznika in ekipe potegniti največ, kar lahko, da posamezniki in ekipa izkoristijo svoj potencial. Če je nekdo bistveno boljši od tebe in te premaga, še ne pomeni, da si neuspešen. Neuspešen si, kadar ti iz posameznikov ne uspe izvleči tisto, kar imajo v sebi.

Kaj najbolj cenite pri košarkarjih?
Pozitivno energijo in pripravljenost se žrtvovati za druge. Košarka je na nek način kot življenje samo. Imaš ljudi, ki so precej neopazni, ko pa pride težko obdobje, pa nemalokrat postanejo heroji. Imaš pa seveda tudi tiste, ki se zlomijo na takšen ali drugačen način. Predvsem sposobnost premagovanja stresa, ohranjanja pozitivnih misli in pozitivne energije so kvalitete, ki jih tudi v vsakodnevnem življenju najbolj cenim pri ljudeh.

Delovali ste že v veliko klubih v Sloveniji in tudi po Evropi. Kakšno je vaše mnenje o slovenski košarki?
Slovenska reprezentanca je pred enim letom dosegla zgodovinski uspeh in je uspela uresničiti sanje mnogih generacij v članski konkurenci. Imeli smo uspehe v mlajših kategorijah, kjer smo osvajali kar nekaj medalj, pri članih pa smo se vedno na zadnji ali predzadnji stopnici spotaknili. Lani jim je končno uspelo in to je nekaj, kar si bodo vse generacije slovenskih košarkarjev vtisnile v spomin še kar dolgo časa. Ni pa slovenska košarka samo članska reprezentanca. Slovenska košarka ima svoj potencial, kvalitete ter tudi svoje slabosti in vsi, ki delamo v košarki, se jih v glavnem zavedamo in jih poskušamo spraviti na minimum. Iluzorno bi bilo sedaj pričakovati, da bomo vsako leto evropski prvaki. Že sedaj se je pokazalo, da nimamo tako široke baze in odsotnosti nekaterih ključnih posameznikov ni tako enostavno nadomestiti. Mislim pa, da je v slovenski košarki vsaka generacija imela kakšnega posameznika, ki je imel velik potencial. Nekateri so ga izkoristili bolj, drugi manj, ampak imamo talente in mislim, da tudi v prihodnosti bodo igralci, ki bodo privabljali gledalce na tekme in ki bodo ob nekem spletu okoliščin lahko dosegali dobre rezultate.

Kako bi se sami opisali kot trenerja in kot osebo izven košarkarskih dvoran?
Ne bi se opisal (smeh). Zavedam se, da samega sebe nikoli ne vidiš na način, kot te vidi okolica. Niti v ogledalu se ne vidiš tako, kot te vidijo drugi. V končni fazi se niti ne obremenjujem s tem, da bi razmišljal o tem, kako me ljudje vidijo, niti kot človeka niti kot trenerja. Poskušam biti pošten do sebe, biti profesionalen. Ali to nekoga zadovolji, ali je s to sliko, ki jo vidi, zadovoljen, pa nimam več tako velikega vpliva.

Kaj bi počeli, če ne bi bili košarkarski trener?
Ne vem (smeh). Zanima me veliko stvari. Sedaj je težko reči, verjetno bi si kaj našel, kar bi me izpolnjevalo. 

KK Petrol Olimpija je eden od mnogih klubov v vaši trenerski karieri. Je težko dalj časa zadržati vlogo glavnega trenerja v košarki?
Ja, v bistvu je. Ko sem se začel ukvarjati s trenerskim poslom, je praktično vsak klub na področju bivše Jugoslavije imel neko trenersko ime, ki je bil že del inventarja v tem klubu in točno se je vedelo, da bo ta trener tudi naslednjih nekaj let deloval v njem. Menjave so se dogajale redko, med sezono pa jih praktično nikoli ni bilo. Potrpežljivost uprav in vodstvenih struktur po vsem svetu se je zmanjšala na minimum − potrpežljivosti in vztrajanja je v nekem konceptu vedno manj, tako da smo vsi trenerji na nek način ves čas pod tem pritiskom zadržati delovno mesto. 

V katerem od vseh teh klubov ste preživeli najlepše obdobje?
Moram reči, da je najpomembnejše, kakšni so ljudje, ki te obdajajo. Če se karakterno najdeš z ljudmi, s katerimi delaš, je nepomembno, katero okolje je to. Definitivno je bilo eno mojih lepših obdobij v Budučnosti, čeprav je bila v klubu precej težka situacija, ampak ta balkanski smisel za humor je tisto težko situacijo znal mnogokrat polepšati in delo v klubu olajšati. Predvsem zaradi tega moram priznati, da mi je bilo tam lepo. Po drugi strani pa moram reči, da starejši kot sem, teže grem v tujino in to zadnje obdobje, ko sem v Olimpiji, mi je definitivno eno lepših.

Leta 2000 ste postali evropski prvak s slovensko reprezentanco do 20 let. Se je po vašem mnenju v tem času do danes košarkarska igra kaj spremenila?
Ja, precej se je spremenila. Košarkarska igra je živ organizem, ki se prilagaja trenutnim razmeram. Košarka je vedno bila takšen šport, da ko se je v nekem okolju pojavil dominanten igralec ali ekipa, se je s stilom tega igralca ali ekipe spremenil tudi stil nekakšne ožje ali širše okolice. Absolutno se je v teh 18 letih od takrat marsikaj spremenilo in stil igre tako v Sloveniji, Evropi, kot tudi v ligi NBA je precej drugačen kot je bil takrat.

Obstaja košarkar, ki bi ga želeli imeti v svoji ekipi, kjerkoli bi bili?
Kot sem že prej rekel, je sestavljanje ekipe vedno nekakšen kompromis želja, možnosti in ponudbe. Tudi letos pri nas ni bilo nič drugače. Po drugi strani pa je moja filozofija vedno bila takšna, kot sem že prej omenil − da so moji igralci zame najboljši in ne želim razmišljati o tistih, ki jih nimam, ali bi jih želel imeti ter na ta način zanemarjati tiste, ki jih imam. V glavnem se mi je v karieri uspelo držati te filozofije in mislim, da je vsaj zame edina pravilna.

Če bi lahko bili trener katerekoli ekipe v kateremkoli časovnem obdobju, katero bi izbrali?
Vsak od nas je točno tam, kjer si v tistem trenutku tudi zasluži biti. Tudi sam nisem nobena izjema pri tem, tako da samega sebe postavljati v okolje, kjer nisi bil ali kjer bi si želel biti, je irelevantno. Treba je sprejeti situacijo takšno, kot je. Če ti ni všeč, jo poskušaš popraviti. Če je ne moreš popraviti, se umakneš. Nisem obremenjen s tem, da bi moral biti nekje, namesto tukaj, kjer sem trenutno ali kjer sem nekoč bil. Če sem povsem iskren, sem trener postal bolj ali manj po naključju. Takrat si niti nisem mislil, da bom toliko časa vztrajal v tem poklicu. Zares nisem imel nobene predstave kaj, kako dolgo ali kje bom delal.

Kateri dosežek v vaši trenerski karieri vam pomeni največ?
Zame je največji uspeh v moji trenerski karieri, da lahko vsakomur, s katerim sem kadarkoli delal, pogledam v oči in imam pred njim čisto vest. Delal sem napake, nisem pa zavestno nikoli nikomur škodoval in, kar se mene tiče, je to najbolj pomembna stvar.

5 košarkarjev v vaši sanjski ekipi?
Ne bi naštel. Držim se načela, ki sem ga že omenil, da so moji igralci najboljši.

Kdo je vaš trenerski vzornik? Se po kom zgledujete?
Težko rečem, da bi se po kom zgledoval. Imam neko filozofijo, da je original vedno boljši kot slaba kopija. Nihče ne more biti boljša kopija od samega originala. Trenerjev karakter je pogojen s karakterjem človeka samega. Sem se pa učil od mnogih trenerjev. Definitivno smo se v Sloveniji vsi trenerji moje generacije, pa tudi mlajši, imeli priložnost veliko naučiti od Zmaga Sagadina. Učil sem se od vseh trenerjev, ki sem jih lahko spremljal na takšen ali drugačen način v bivši Jugoslaviji – od Obradoviča, nekdanjega profesorja Ace Nikoliča, Novosela, Ivkoviča in tako naprej. Nisem se zgledoval po komerkoli, od vseh sem se pa poskušal učiti. Nenazadnje tudi od kakšnih trenerjev, ki niso tako izpostavljeni in znani, lahko pobereš kakšno idejo ali detajl in, kar se tega tiče, mislim, da sem še danes odprt in sem še učljiv.
Pripravil:
Domen Iršič
Obvestila