Trener sem postal že zelo mlad, pri 23 letih. Prvič sem bil na Rogli že leta 1989 z ekipo Istraturist iz Umaga, ko smo igrali v drugi jugoslovanski ligi. Takrat smo se za prvo mesto borili z rokometaši Celja, ki jih je takrat vodil gospod Kostelič, oče Ivice in Janice. Takrat sem prvič prišel na priprave na Roglo, kar se je izkazalo za srečen prihod, saj smo se takrat uvrstili v prvo jugoslovansko ligo. Moj drugi prihod na Roglo je bil tudi zelo pomemben in prav tako zmagoslaven prihod. Leta 2004 je bila Rogla naša pripravljalna trdnjava hrvaške reprezentance, ko smo kasneje postali olimpijski prvaki. Torej je Rogla zame nekakšen srečen kraj, saj sem dvakrat uresničil cilj. Umag sem pripeljal iz 5. v 1. jugoslovansko ligo, pred Celjem, ki je že takrat bil nekakšna rokometna avtoriteta. Kasneje pa še s hrvaško reprezentanco, s katero smo leta 2004 osvojili olimpijski naslov v Atenah, v pradomovini Olimpijskih iger, v središču zahodnega sveta, kjer je rojena demokracija. Priti tja in prejeti oljčni venec na glavo, kar se je nekdaj podeljevalo v Atenah, je bilo nekaj, kar so sanje vsakega športnika. V Atenah smo zmagali vse tekme in tako smo brez poraza osvojili naslov olimpijskega prvaka.

Zares lahko rečem, da je Rogla rokometna destinacija. Tukaj nismo samo mi, je še mnogo ostalih ekip, tudi iz drugih športov. To pomeni, da nam tukaj odgovarja, ljudje zagotovo prihajajo in se vračajo zato, ker jim je tukaj všeč, od narave v okolici do pogojev, ki jih nudi športni center Rogla. Zagotovo so pomembni tudi zaposleni, ki tukaj delajo, od natakarjev, kuharjev in vseh ostalih, ki skrbijo za goste, odlikuje jih izjemna človeška kvaliteta, prijaznost. Tudi to je zagotovo ena od skrivnosti, da ljudje prihajajo sem in se vračajo. Sam ne bi prišel sem, da bi koristil samo športno dvorano za treninge, saj obstaja še mnogo drugih mest, ki to omogočajo. Tukaj je nekaj posebnega, Rogla je legenda športnega turizma in lahko bi se reklo, da vse poti vodijo na Roglo.

Da, zagotovo. Rogla je za nas pomembna, saj tukaj začenjamo nov projekt RK Zagreb. Obrnili smo stran in naš projekt v prihodnje je, da se več zanašamo na naše mlade rokometaše iz mladinske šole, da proizvajamo in ustvarjamo več igralcev in se manj kupujemo rokometaše. Zato sem tudi prišel sem, saj mi je to izziv, da ponudim nekakšne osnove, jim nudim podporo. Privolil sem temu projektu, ker je to tudi moja orientacija. 

Samo najboljše. Zaposleni imajo neposreden kontakt z gosti in že od začetka imam tukaj občutek, da se pogovarjam s prijatelji. Zaposleni te ne obravnavajo samo kot gosta, temveč najprej kot človeka, pričakajo te odprtih rok. Prisotna je nekakšna pristnost in neposrednost, kar je tisto, kar Roglo razlikuje od drugih mest. 

Včasih so mi igralci govorili, da jih preganjam do skrajnosti. Rogla je narejena za zimski turizem, smučanje. Jaz sem te terene uporabil za »poletno smučišče«, ko so igralce tekli gor in dol po smučarskih progah, zato so moji igralci tudi nekoliko prekleli Roglo (smeh). Pomembno je bilo se povzpeti z dna smučišča do vrha, kar je imelo tudi simbolni pomen. Da si prišel na vrh smučišča, na vrh sveta, se je bilo treba boriti, iti preko bolečine, z ogromno žrtvovanja in muke se je prišlo do vrha. Vendar smo imeli tukaj nekakšno inspiracijo miru, poleti smo se pripravljali v nekoliko hladnejši klimi, tako da smo tukaj našli svoj mir, inspiracijo in maksimalne pogoje, ki nam odgovarjajo. Rogla nam je zagotovo ostala v zelo lepem spominu.

Trenerji moramo vedno vzgajati dobre rokometaše in še pomembneje dobre ljudi. Oba, Urh in Gregor, sta prav to, dobra človeka in jasno tudi zelo dobra rokometaša.

S sodelavci smo tukaj želeli opraviti določene temelje pred novo sezono, da tukaj vložimo v fizično pripravo, da pripravimo telesa na prihajajoče napore v prvenstvu. Poleg tega pa tudi, da pripravimo glavo, psihično pripravo. 

  

Ne bom več dolgo aktiven v rokometu, vendar sem trener, ki misli, da je treba do zadnjega treninga vlagati v sebe. Vse stvari me zelo interesirajo in v tej sezoni imam cilj, da uveljavim te mlade igralce v ekipi. Močnejši nasprotniki so mi izziv, vedno sem želel biti na strani Davida, da premagam Goljata, torej, da premagujem boljše od sebe. To miselnost in znanje želim prenesti na igralce, obenem pa tudi moj pozitiven vidik na življenje in šport. Želim, da imajo igralci poleg rokometnih tudi moralne kvalitete.

Kot trener nikomur ne priznam, da več vlaga v sebe kot jaz. Živim za rokomet, ki je edino kar znam. Dejstvo je, da noben trener ne opravi vse izpite, vendar ogromno vlagam v sebe. Mislim, da si samo na takšen način lahko trener, sledim vsem situacijam in sem širokega pogleda. Lačen sem zmag in kljub vsem uspehom v karieri sem še vedno lačen zmag. To želim prenesti tudi na igralce. Kot trener sem tudi nekoliko impulziven in čustven, saj živim za to. Kot človek pa sem precej drugačen. Sem družinski človek, imam dve hčeri. Žal mi je, da malo časa preživim z otroki, ki so tudi uspešni. Lahko rečem, da imam dve ljubezni – družino in rokomet. Drugega praktično ne znam, ne znam niti zamenjati žarnice, raje rečem ženi naj pokliče električarja (smeh). Takšno je moje življenje, zelo sem navezan na družino.

Hrabrost. V hrabrosti je vse, v tem je veliko vere, da lahko dosežeš dober rezultat, jasno ob požrtvovalnosti. Tudi v življenjskem smislu je hraber človek običajno pošten, ki v življenju vidi izhod iz tunela in verjame, da se lahko uspe.

Dobro vprašanje. Če človek ni samo telo, temveč tudi um in karakter, potem ni treba delati samo na telesu, ampak tudi na glavi. Zato sem tudi omenil hrabrost in karakter, ki sta pomembna. Zame je najpomembnejša glava, ki ukazuje mišicam. Seveda pa je za uspeh potreben mozaik glave, tehnično-taktičnih, mentalnih in kondicijskih sposobnosti. To je skupek sposobnosti, ki odločajo o uspehu. Vendar sam dajem prednost glavi, ki jo je prav tako potrebno trenirati kot ostale mišice.

Zame je ekipa najboljši igralec v kolektivnem športu. Posameznike ocenjujem po tem, koliko njihova igra doprinese h kvaliteti ekipe. Igralec je lahko dober samo v sinergiji z ostalimi igralci v ekipi. Noben igralec ni nad ekipo. Vsak igralec je lahko umetnik na svoj način, če mu uspe sestaviti nekakšen mozaik rokometnih veščin, interpretacije teh veščin na igrišču in njegovega obnašanja. Tudi trener je umetnik, ki dirigira ekipi kot dirigent orkestru. Ponovno pa se vračam, da je ekipa najboljši igralec.

Letos smo ostali brez šestih najboljših igralcev. Nekdo mi je rekel, kaj mi je tega bilo treba, da sem pred koncem trenerske kariere sprejel ta izziv. Ravno to je tisto, kar me je celo življenje vleklo naprej že od začetka kariere, da sem bil na strani Davida proti Goljatu. Grem tja, kamor nihče drug noče iti. Stalno se je treba dokazovati, konsistenten sem v svoji življenjski poti od začetka. Vselej sem iskal izzive, ki so morda za nekoga večji od njegovih zmožnosti. Moj slogan, ki se ga držim, je, da sem vedno ciljal visoko proti luni. Četudi bi zgrešil, bi pristal med zvezdami. 

Prihajam iz izjemno revne družine in moja želja je bila, da bi postal nevrokirurg. Sanjal sem, da imam zelo zapleteno operacijo na otroku, ki se bori za življenje in smrt. Pridem ven iz operacijske sobe, oblečen v kirurško haljo, umaknem masko z ust in povem staršem, da je živ. To so bile moje sanje. Ker pa nismo imeli denarja za ta študij, sem se odločil, da postanem učitelj hrvaškega jezika, ki je bil poleg učitelja matematike bolj spoštovan poklic kot recimo učitelj športne vzgoje.

Na prvo medaljo. Marsikdo bi rekel, da je zlata medalja na Olimpijskih igrah najvišji domet. Toda jaz sem prevzel hrvaško reprezentanco po tem, ko je bila zadnja na evropskem prvenstvu leta 2002, celo za Izraelom, osvojili niso niti točke. Leta 2003 smo nastopili na svetovnem prvenstvu na Portugalskem in osvojili zlato medaljo, kar je bil šok za celoten svet. Leto zatem smo postali še olimpijski prvaki. Mislim, da takšnega primera ni nikjer na svetu v kolektivnih športih, da bi zadnja ekipa v Evropi po 18 mesecih osvojila svetovni in olimpijski naslov. Ponosen sem na to, pa tudi na prvo zlato medaljo na svetovnem prvenstvu na Portugalskem leta 2003, ker je to bilo naše prvo zlato, ki je šokiralo svet, saj so nas obravnavali kot »outsiderje«, doma pa nas je pričakalo sto tisoč ljudi. 

Ogromno je odličnih igralcev, tudi v Sloveniji jih je veliko dobrih igralcev, ki bi jih želel trenirati. Všeč so mi Miha Zarabec, Dean Bombač, Jure Dolenec … V svetu pa še Karabatič, norveški vratar Bergerud … Ne želim, da sedaj koga podcenim, v svetu je ogromno rokometašev, ki so mi všeč. Vedno pa želim videti, da ima igralec močno glavo in ne samo dobrega strela in močne roke, kajti rokometaši morajo biti pametni. Želel bi trenirati tiste, ki rokomet doživljajo kot spretnost in si prizadevajo doseči popolnost. Ponosen sem, da sem odkril Luka Cindriča in vesel sem, da sem ga vzel v ekipo, ko ga nihče ni prepoznal.

Obstaja izrek, ki se ga držim in mi predstavlja skrivnost uspeha in sreče. Če človek nima tega, kar želi, ljubi to kar ima. Trenutno ljubim Zagreb. Želja je ogromno, vendar moram biti tudi malo skromen. Hvaležen sem, da sem imel priložnost voditi ekipe, ki sem jih in za vse uspehe, ki sem jih dosegel. Več od tega bi bilo bahato, kajti tudi drugi morajo dobiti, kar si zaslužijo. 

Če bi lahko, bi nekoliko podaljšal dan. Dan je prekratek, tudi leta bi vrnil malo nazaj. Če bi se pa lahko vrnil nazaj, bi se več časa posvečal svojim otrokom. Jaz sem se bolj posvečal tujim otrokom, rokometašem. Morda sem nekoliko premalo ljubil svoje otroke. 

Rokometna igra je postala precej hitrejša, dobila je intenzivnost. Sedaj se išče igralce, ki hitro mislijo in igrajo. Tempo igre se je neverjetno dvignil. Edino, kar zaustavlja razvoj rokometa, da postane najboljši, globalni šport, so pravila in sodniki. Pravila je treba menjati in onemogočiti subjektivne odločitve.  Pravila igre morajo biti jasna vsem gledalcem in igralcem. Vsi morajo razumeti pravila igre, saj se lahko samo na ta način popravljajo krivice in zmagovali bodo najboljši. To bi moral biti cilj vsake igre, da se igramo in da zmaga boljša ekipa tisti dan, ne pa subjektivne odločitve oziroma interpretacije rokometnih pravil.

24 ur, če nekoliko pretiravam. Vendar resnično cel dan posvetim rokometu, s pomočjo družine, predvsem soproge, ki stoji za mano in mi omogoča, da se posvetim poslu, ki ga opravljam. V mislih je rokomet resnično stalno prisoten, zelo sem lačen novih znanj, sem zelo radoveden, želim vedeti, kaj se dogaja za najvišjim hribom. Totalno sem posvečen rokometu, cel dan sem z mislimi znotraj rokometa in dokler mi to predstavlja zadovoljstvo in moč, do takrat bom trener.

Dejstvo je, da nas ljudje pogosto ne razumejo, niti najbližji. Nerazumevanje med sosedi in na daljavo je razlog, da nam ne gre bolje. Mislim, da bi se lahko z razumevanjem rešili vsi nesporazumi. Iskreni pogovori med ljudmi so najvišja oblika kulture in iskreni pogovor lahko reši vse. Težave se pojavijo v prenosu znanja. Jaz imam svoje izkušnje, znanja, vizije in ideje in to predati naprej na tiste, s katerimi delaš, ni lahko. To je zelo zapleten informacijski proces. Trudim se, da me igralci razumejo in vstopijo v mojo vizijo, idejo. V trenutku, ko me bodo igralci v popolnosti razumeli, sem prepričan, da je zmaga zelo blizu.